Vsak otrok nosi svoj svet
Z vsemi jeziki, pesmimi in zgodbami, ki jih prinaša s seboj. Naredimo prostor zanj.
20. novembra obeležujemo svetovni dan otrok. Na ta dan je Generalna skupščina Združenih narodov leta 1959 sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah, trideset let pozneje pa še Konvencijo o otrokovih pravicah. Konvencijo so do danes ratificirale skoraj vse države sveta, med njimi tudi Slovenija.
V slovenskih vrtcih in šolah sedijo otroci, ki doma govorijo albansko, arabsko, ukrajinsko, turško ali špansko, na igrišču pa slovensko. Marsikateri med njimi staršem prevaja pri zdravniku, na upravni enoti ali v trgovini. Pri desetih letih tako postane most med dvema svetovoma, še preden sploh razume, kako zahtevno delo opravlja.
Konvencija v 30. členu otrokom, ki pripadajo manjšinam, zagotavlja pravico do lastne kulture, vere in jezika. V otroškem življenju to pomeni nekaj zelo preprostega: da ob slovenski pesmi sme zapeti tudi pesem svoje babice, da v razredu lahko pove, kako doma praznujejo, in da učiteljica njegovo ime izgovori pravilno.
Konvencija otroku daje tudi pravico, da je slišan.
»Odrasli pogosto govorimo o otrocih, redkeje z njimi.«
Otroci imajo izostren čut za pravičnost in postavljajo neposredna vprašanja: zakaj se nekdo ne sme igrati z nami, zakaj sošolka živi daleč od svojih staršev. Kdor jim prisluhne, o družbi, ki jo gradimo, izve več kot iz marsikaterega poročila.
Otroštvo, v katerem se srečata dva jezika in dve kulturi, je bogastvo. Takšni otroci odraščajo v ljudi, ki znajo preklapljati med pogledi in razumeti prišleka, ker vedo, kako je biti nov.
Ob svetovnem dnevu otrok si želimo okolje, v katerem lahko vsak otrok odrašča varno in ostane v celoti to, kar je, z vsemi jeziki, pesmimi in zgodbami, ki jih prinaša s seboj.
Vsak otrok nosi svoj svet. Naredimo prostor zanj.






