Strpnost je več kot prenašanje
Od prenašanja do spoštovanja je pogosto le en korak. Ob mednarodnem dnevu strpnosti razmišljamo o tem, kako ga narediti skupaj.
Ko rečemo, da smo do nekoga strpni, imamo pogosto v mislih, da ga prenašamo: pustimo ga pri miru in vsak gre svojo pot. Takšna strpnost ohranja mir. Bližina zahteva več.
Mednarodni dan strpnosti, ki ga obeležujemo 16. novembra, nas spomni na širši pomen te besede. Na ta dan leta 1995 so države članice Unesca sprejele Deklaracijo o načelih strpnosti, ki strpnost opredeli kot spoštovanje, sprejemanje in cenjenje bogate raznolikosti našega sveta. V deklaraciji dobi strpnost tudi kratko in lepo ime:
»Harmonija v različnosti«
Deklaracija o načelih strpnosti, Unesco 1995
Deklaracija poudarja, da je strpnost dejavna drža. Takšna strpnost se začne z radovednostjo, ko drugega najprej vprašamo in šele nato presojamo. Vključuje spoštovanje do ljudi, ki mislijo drugače kot mi, saj jim priznavamo enako dostojanstvo, kot ga pričakujemo zase. Zahteva tudi pogum, da opazimo lastne predsodke in jih preverimo.
Strpna družba se odzove, kadar se komu godi krivica, in jasno zavrne sovražni govor, ki se na spletu in v javnem prostoru širi vse hitreje. Kadar je ogroženo dostojanstvo enega človeka, je ogroženo dostojanstvo vseh nas.
Raznolikost je bogastvo, ki ga lahko delimo. Družba, v kateri lahko vsak govori s svojim naglasom in praznuje svoje praznike, je zato močnejša in odpornejša.
Strpnost se največkrat pokaže v drobnih vsakdanjih trenutkih, ko pozdravimo novo sosedo ali ko zgodbo drugega človeka poslušamo do konca.
Od prenašanja do spoštovanja je pogosto le en korak. Naredimo ga skupaj.






