Dialogue Talks I: Vloga medkulturnega dialoga pri krepitvi odpornosti proti ekstremizmu

Večer se je začel z glasbenim pozdravom Eve Jurgec in Uroša Jezdića. Nato je moderator Carlos Pascual, pisatelj, esejist in gledališčnik, k besedi povabil štiri goste. Vsak je najprej na kratko predstavil svoj pogled, sledil je pogovor med panelisti, na koncu pa so prišla na vrsto vprašanja iz dvorane.

Dvorana je bila polna, udeleženci pa so zapisali toliko vprašanj, da vseh ni bilo mogoče zastaviti. Spodaj povzemamo misli, ki so nam ostale v spominu.

Miklós SzabóKatero skrajnost sploh mislimo?

Miklós Szabó je razpravo odprl z vprašanjem, ki se zdi preprosto, pa ni: kako sploh opredelimo ekstremizem? Spomnil je, da je 23. oktober dan madžarske revolucije leta 1956, ki jo je takratni komunistični režim razglašal za skrajno.

»Morda skrajnosti ne bi smeli presojati po oddaljenosti od političnega središča, temveč po tem, kako vpliva na našo zmožnost, da živimo skupaj.«

Miklós Szabó

Kot primer je navedel madžarsko zakonodajo, ki občinam omogoča, da ljudem preprečijo nakup nepremičnin in naselitev v nekaterih manjših krajih. Uradno gre za ohranjanje lokalne identitete, v resnici pa za neizrečeno izključevanje revnih in manjšin. Na videz v tem ni nič skrajnega, v posledicah pa je to bolj skrajno kot marsikateri protestni shod.

Najškodljivejše skrajnosti se po njegovih besedah dobro skrivajo: v otroških igrah, v zgodbah, ki jih imamo za nedolžne, in v tem, kar velja za samoumevno. Iz raziskav o spopadih med skupinami šimpanzov je izpeljal misel, da do nasilja pride tam, kjer se napadalec počuti varnega. V zapletenih družbah je zato ključno vprašanje, ob kakšnem vedenju se počutimo udobno in varno, in katere gradnike za to dajemo otrokom v šoli.

»Včasih se skrajnost tako razširi prav zato, ker je nihče nikoli ni označil za skrajnost. Preprosto postane nekaj samoumevnega.«

Miklós Szabó

Jozef ŽuffaPoslušati, ne da bi se bali za svojo identiteto

Jozef Žuffa na Univerzi v Trnavi s študenti kulturne in verske mediacije razvija veščino, ki se zdi samoumevna: poslušanje. Ne gre le za to, da spoštljivo predstavimo svoje stališče, temveč da prisluhnemo drugi zgodbi brez strahu, da bomo izgubili svojo identiteto, in brez notranjega ocenjevanja, ki se v nas sproži samodejno.

»Včasih sploh ne vemo, da ne poslušamo, dokler ne izkusimo, kaj pomeni zares poslušati.«

Jozef Žuffa

To je ponazoril z osebno izkušnjo. Ko se je nekega večera doma zavestno »preklopil v način poslušanja«, mu je petnajstletna hči pripovedovala uro in pol. Poslušanje, je poudaril, ne pomeni, da se z vsem strinjamo: drugemu lahko postavimo tudi zelo jasne meje. Opozoril je še, da je Slovaška pretežno katoliška država, a hkrati med državami z najvišjo ravnjo ekstremizma v Evropi, zato je odnos med vero in skrajnostjo vprašanje, o katerem moramo odkrito govoriti.

Iralia KotsakidouBesede niso le besede

Iralia Kotsakidou se kot diskurzivna analitičarka ukvarja s sovražnim govorom na spletu, zlasti z verskim. Na spletu smo uporabniki hkrati porabniki in ustvarjalci vsebin, urednikov, ki bi jih preverjali, ni, anonimnost pa ustvarja občutek nekaznovanosti.

»Lahko rečete, da so to le besede. A niso. Besede lahko vodijo v dejanja.«

Iralia Kotsakidou

Z moderatorjem sta govorila tudi o tem, kako sovraštvo postaja posel. Algoritmi nagrajujejo klike, naslov, ki poudari poreklo storilca, pa jih prinese več kot stvaren opis dogodka. Rešitev vidi v medijski pismenosti, torej v tem, da se naučimo filtrirati informacije, ter v poslušanju in razumevanju. Spomnila je, da gospodarske krize vedno znova iščejo grešnega kozla.

»Sovražni govor ljudi razčloveči. Prepriča nas, da drugi niso taki kot mi in da si ne zaslužijo enakih pravic.«

Iralia Kotsakidou

Mirjam Milharčič HladnikZgodbe, ki jih šola ne pove

Mirjam Milharčič Hladnik je opozorila, da se ena skrajnost vedno krepi ob drugi. Po dvajsetih letih okroglih miz o dialogu ugotavlja, da najpogosteje sedimo z ljudmi, ki mislijo enako kot mi. Tak pogovor je prijeten, a ne zadošča.

»Prava odpornost proti vsem vrstam skrajnosti je v drugačnem, težjem dialogu – z ljudmi, ki ne mislijo tako kot jaz ali vi.«

Mirjam Milharčič Hladnik

Njena osrednja skrb je izobraževanje. Nacionalna zgodovinska pripoved v šolah je polna sovražnikov, bitk in izgonov. Ni napačna, je pa nepopolna, saj v njej manjka zgodovina povezav, sodelovanja in ljubezni ter izmenjave idej, glasbe, znanosti, književnosti in hrane. Kot najmočnejše orodje za razumevanje drugega je izpostavila osebne zgodbe navadnih ljudi, ob katerih nenadoma spoznamo, da je drugi »skoraj tak kot jaz«.

Dodala je, da se evropski učenci še vedno skoraj nič ne učijo o izseljevanju iz lastne države. Prav zgodovina migracij pa razblini mit o »čisti krvi« in pokaže, da smo vsi povezani.

Iz dvoraneVprašanja, ki ostajajo

Vprašanja iz dvorane so bila osebna in neposredna. Udeleženec, ki v Sloveniji živi že trideset let, je vprašal, kako bi lahko »zakopali bojne sekire«. Mirjam Milharčič Hladnik je odgovorila, da potrebujemo obrede sprave, kakršne poznajo nekatere skupnosti v Afriki: »V Evropi jih nimamo. Izumiti jih moramo, na vseh ravneh.«

Učitelj turščine je vprašal, ali je narodno identiteto mogoče graditi drugače kot s pripovedmi o vojnah. Milharčič Hladnik se je spomnila vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in sanj o vključujoči evropski identiteti, ki se po njenem mnenju še niso uresničile – a pesimizem ni možnost. Miklós Szabó je dodal, da je ključno, da v trpljenju sosedov prepoznamo tudi svoje, in omenil nobelovca Lászla Krasznahorkaija, ki pravi, da je rad Madžar, a noče biti samo Madžar, temveč tudi Evropejec.

Udeleženka je spregovorila o tem, kako izčrpavajoče je, ko moraš kot muslimanka v Evropi vsak dan znova pojasnjevati, kdo si, in kako pomembno je, da se kljub temu ne zapreš vase. Ob tem je zastavila vprašanje, ki je ostalo odprto: zakaj družbena omrežja, ki naj bi ljudi zbližala, tako pogosto širijo sovraštvo?

Citati so prevedeni iz angleščine in rahlo skrajšani za lažje branje.