Na pragu novega tisočletja
Tako kot vsaka zora, vsak sončni vzhod in vsaka prihajajoča pomlad, tako tudi vsako novo stoletje in vsako
novo tisočletje pomenita nov začetek in upanje. S tem v zvezi je človeštvo v kolesju časa, na katerega
nimamo vpliva, vedno iskalo novo iskrico življenja, dih, svež kot veter ob zori, ter upalo in želelo stopiti na
svetlobo in pustiti za seboj temo, kot da bi prestopilo prag.
O tem, kdaj sta se na Zemlji pojavila prvi moški in ženska, lahko le ugibamo. Zemljo enačimo z nebesi, saj
kaže božanske stvaritve, ter zaradi ontološkega pomena, ki ga ima; vrednost Zemlje izhaja predvsem iz
njenega glavnega prebivalca: človeštva. Po koledarju, ki ga uporabljamo danes, smo na pragu tretjega
tisočletja po rojstvu Jezusa, mir z njim. Ker pa se čas vrti in napreduje v helikoidni relativnosti, obstajajo na
svetu različna merila časa. Po merilu časa, ki je na primer trenutno splošno sprejeto, bo svet kmalu prestopil prag novega tisočletnega obdobja. Po judovskem koledarju smo že v drugi polovici osmega tisočletja. Po hindujskem koledarju živimo v obdobju Kali Yuge. Če sledimo muslimanskemu koledarju, se približujemo koncu prve polovice drugega tisočletja.
Ljudje živijo v nenehnem upanju in so zato otroci upanja. V trenutku, ko izgubijo upanje, izgubijo tudi svoj
življenjski »ogenj«, ne glede na to, ali se njihov fizični obstoj nadaljuje. Upanje je premo sorazmerno z vero.
Tako kot zima predstavlja četrtino leta, so obdobja v življenju človeka ali družbe, ki ustrezajo zimi,
razmeroma kratka. Kolesje božanskih dejanj se vrti okoli takšne celovite modrosti in usmiljenih namenov; ti
nas obveščajo, tako kot menjava noči in dneva gradi upanje in poživlja duha ter vsako novo leto pride s
pričakovanjem pomladi in poletja, da so tako v življenju posameznika kot v zgodovini naroda katastrofalna
obdobja kratka in jim sledijo srečni časi.
Drugo tisočletje
Drugo tisočletje se je začelo s križarskimi vojnami in nato z mongolskimi vpadi v muslimanski svet, ki je bil
takrat središče sveta in zgodovine. Kljub vojnam in uničenju ter kljub zločinom, storjenim včasih v imenu
vere, včasih v imenu gospodarske, politične in vojaške prevlade, so v tem tisočletju dosegle vrh civilizacije
Vzhoda, civilizacije, utemeljene na duhovnosti, metafizičnih, univerzalnih in večnih vrednotah, ter
civilizacije Zahoda, utemeljene na fizičnih znanostih. V tem tisočletju so se zgodila številna pomembna
geografska odkritja in znanstveni izumi.
Vendar sta vzhodna in zahodna civilizacija obstajali ločeno druga od druge. Ta ločitev, ki se ne bi smela
zgoditi, je temeljila na dejstvu, da je prva prenehala s prizadevanji za razumom in znanostjo, druga pa za
duhovnostjo, metafiziko ter večnimi in nespremenljivimi vrednotami. Kot posledica tega so se v zadnjih
stoletjih drugega tisočletja zgodile katastrofe, ki jih danes težko dojamemo. Zaradi naraščajoče arogance in egoizma človeštva, ki so ju povzročili njegovi dosežki, so morali ljudje doživeti svetovni kolonializem,
nebrzdane poboje, revolucije, ki so zahtevale na milijone življenj, nepredstavljivo krvave in uničujoče vojne,
rasno diskriminacijo, neizmerno socialno in ekonomsko nepravičnost ter železne zavese, ki so jih zgradili
režimi, katerih ideologija in filozofija sta skušali zanikati bistvo, svobodo, vrednost in čast človeštva. Deloma
zaradi tega, deloma pa zaradi nekaterih napovedi iz Svetega pisma se nekateri ljudje na Zahodu bojijo, da
bo svet spet prepojen s poplavo krvi, gorja in uničenja. So precej pesimistični in zaskrbljeni glede tega, kako
bo potekalo novo tisočletje.
Naša pričakovanja
Sodobna komunikacijska in transportna sredstva so svet spremenila v veliko globalno vas. Zato se tisti, ki
pričakujejo, da bodo vse radikalne spremembe v neki državi določene izključno s to državo in bodo ostale
omejene nanjo, ne zavedajo trenutne resničnosti. Sedanji čas je obdobje interaktivnih razmerij. Narodi in
ljudstva drug drugega bolj potrebujejo in so bolj medsebojno odvisni, kar povzroča bližino v medsebojnih
razmerjih.
Ta mreža razmerij, ki je presegla obdobje grobega kolonializma in obstaja na podlagi vzajemnega interesa, prinaša nekatere koristi šibkejši strani. Poleg tega zaradi tehnološkega napredka, zlasti digitalne elektronske tehnologije, pridobivanje in izmenjava informacij postopoma naraščata. Posledično v ospredje stopa posameznik, zato je neizogibno, da bodo zatiralske režime zamenjale demokratične vlade, ki spoštujejo osebne pravice.
Ker vsak človek, v nasprotju z živalmi, predstavlja celoto človeštva, pravic posameznika ni mogoče žrtvovati
za družbo, socialne pravice pa morajo biti odvisne od pravic posameznika. Zato je od vojn utrujeni Zahod
prevzel temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih vsebujejo razodete religije. Tem pravicam se daje
prednost v vseh razmerjih. Osnovna pravica je pravica do življenja, ki jo podeljuje in jo lahko odvzame le
Bog. Da bi poudarili pomen te pravice v islamu, je osnovno koransko načelo naslednje:
Če nekdo po krivici ubije drugega, je to enako, kot da bi ubil vse človeštvo; če nekdo reši drugega, je to enako, kot da bi rešil vse človeštvo. (Al-Ma’ida 5:32)
Druge pravice so svoboda vere in prepričanja, mišljenja in izražanja, lastnine in nedotakljivosti doma,
poroke in rojstva otrok, komuniciranja in potovanja ter pravica do nemotenega izobraževanja. Načela
islamske jurisprudence temeljijo na teh in drugih pravicah, ki so jih zdaj sprejeli tudi sodobni pravni sistemi,
kot so varstvo življenja, vere, lastnine, odločanja o rojstvu otrok, intelektualnega ustvarjanja, ter osnovno
razumevanje enakosti ljudi, ki temelji na dejstvu, da so vsi ljudje človeška bitja ter posledično zavračanje
kakršne koli rasne diskriminacije ali diskriminacije na podlagi barve kože ali jezika. Vse to bodo – in bi morali biti – nepogrešljivi temelji v novem tisočletju.
Verjamem in upam, da bo svet novega tisočletja v nasprotju s strahom nekaterih ljudi srečnejši, pravičnejši
in bolj sočuten. Islam, krščanstvo in judovstvo izvirajo iz iste korenine, imajo v bistvu ista temeljna
prepričanja in se napajajo iz istega vira. Čeprav so stoletja živeli kot rivalske religije, je zaradi skupnih točk
med njimi in njihove skupne odgovornosti za izgradnjo srečnega sveta za vsa božja bitja medverski dialog
med njimi nujen. Ta dialog se je zdaj razširil na religije Azije in drugih območij. Rezultati so pozitivni.
Kot že prej omenjeno, se bo ta dialog razvijal kot nujen proces, pripadniki vseh religij pa bodo našli načine,
kako se zbližati in si medsebojno pomagati. Prejšnje generacije so bile priča srditemu boju, ki se ne bi smel
nikoli zgoditi: znanost proti religiji. Iz tega spora sta se razvila ateizem in materializem, ki sta bolj kot druge
religije vplivala na krščanstvo. Znanost ne more nasprotovati religiji, saj je njen namen razumeti naravo in
človeštvo, ki sta sestavljena iz manifestacij božjih atributov volje in moči. Religija ima svoj izvor v božjem
atributu govorice, ki se je v človeški zgodovini manifestirala kot Božja Pisma, kot so Koran, evangeliji, Tora in
druga, ki so bila od Adama naprej razodeta samo prerokom. Zaradi prizadevanj tako krščanskih kot
muslimanskih teologov in znanstvenikov se zdi, da se bo nekaj stoletij trajajoči spor med religijo in
znanostjo končal ali pa bo vsaj končno priznana njegova nesmiselnost.
Konec tega spora in nov slog izobraževanja, ki bo združil versko in znanstveno znanje z moralo in
duhovnostjo, bosta ustvarila resnično razsvetljene ljudi s srci, osvetljenimi z verskimi znanostmi in
duhovnostjo, z umom, osvetljenim s pozitivnimi znanostmi, za katerega bodo značilne vse vrste humanih
vrednosti in moralnih vrednot ter ki bo poznal družbenoekonomske in politične razmere svojega časa. Naš
stari svet bo pred svojim propadom doživel neverjetno »pomlad«. V tej pomladi se bo zmanjšal razkorak
med bogatimi in revnimi; svetovno bogastvo bo pravičneje razdeljeno glede na delo, kapital in potrebe; ne
bo diskriminacije na podlagi rase, barve kože, jezika ali svetovnega nazora; zaščitene bodo temeljne
človekove pravice in svoboščine. V ospredje bodo stopili posamezniki, ki se bodo naučili uresničevati svoje
potenciale in se na krilih ljubezni, znanja in verovanja povzpeli na poti, da bi postali »najbolj povzdignjeni
človek«.
V tej novi pomladi, ko bo upoštevan znanstveni in tehnološki napredek, bodo ljudje razumeli, da je sedanja
raven znanosti in tehnologije podobna življenjskemu obdobju, ko se dojenček uči plaziti. Človeštvo bo
organiziralo potovanja v vesolje, kot da bi šlo zgolj za potovanje v drugo državo. Popotniki na poti k Bogu,
tisti častilci ljubezni, ki nimajo časa za sovražnost, bodo navdihe v svojem duhu ponesli v druge svetove.
Da, ta pomlad bo zrasla na temeljih ljubezni, sočutja, usmiljenja, dialoga, sprejemanja drugih, vzajemnega
spoštovanja, pravičnosti in pravic. To bo čas, v katerem bo človeštvo odkrilo svoje pravo bistvo. Dobrota in
prijaznost, pravičnost in krepost bodo tvorili osnovno bistvo sveta. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, bo svet
prej ali slej prišel na to pot. Tega ne more nihče preprečiti.
