Sotiris Livas – prof. na Jonski univerzi
Kakšen vtis smo si ustvarili o Fethullahu Gülenu po njegovi smrti? Kaj je v resnici pustil za seboj? Kako bi lahko opisali in razumeli njegovo zapuščino? Ali nam je res zapustil le propadajoči imperij, kot nam nekateri namigujejo? Ali pa bi lahko govorili o cvetočem večmilijonskem premoženju, ki se bo izkazalo za jabolko spora med različnimi frakcijami in sektami? Nekateri novinarji govorijo o precej blatnem in dvomljivem potovalnem načrtu. Nekateri drugi pa njegovo ime zarotniško povezujejo z imenom turškega predsednika Erdoĝana, z njegovim vzponom na oblast, z njegovo politično potjo in končnim “razkolom” v njunih odnosih, pri čemer je neuspeli (ali lažni) “državni udar” postal odličen izgovor za poglabljanje korenin erdoğanovske globoke države in utrjevanje absolutističnega režima, odetega v plašč “demokracije”.
Način, kako odgovorimo na ta vprašanja, veliko pove o našem pogledu na Turčijo, njeno nedavno zgodovino, njene travme, težave in drame. In zame je v Gülenovi osebni zgodbi najbolj zanimiva njegova številna sprememba, njegov dih jemajoči vzpon od statusa tipičnega podrepnika iz turškega podeželja štiridesetih let prejšnjega stoletja do človeka, ki ga spoštujejo in občudujejo milijoni ljudi po vsem svetu. Njegova metamorfoza od imama, ki so ga v Turčiji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja lovili zaradi njegovih idej, do osrednje točke in navdiha mreže podjetij, šol, univerz, nevladnih organizacij, forumov za dialog in centrov za pomoč, ki so spremenili življenja številnih ljudi v Afriki, Aziji, Evropi in Ameriki. Kako mu je vse to uspelo?
Glagol “uspelo” je očitno povezan z družbeno, politično in versko dinamiko Turčije ter z njeno zgodovino zadnjih 50 let – zgodovino, ki je številnim Grkom večinoma neznana in/ali napačno razumljena. In če se odločimo glagol “upravljala” povezati s številnimi teorijami zarote, bomo preprosto sprejeli svojo nemoč, nezmožnost poglobljenega razumevanja, poznavanja Turčije, njenih prebivalcev, njene vere in mentalitete – pa tudi idej in dela velikega intelektualca in verskega voditelja, ki je s svojo prisotnostjo oblikoval večplastno družbeno gibanje, ki se je dotaknilo življenj milijonov.
Tisti, ki so pod vplivom Gülenovih naukov, tisti, ki so blizu Hizmetu, ga raje vidijo kot “graditelja mostov”. To je zelo zanimiv izraz za človeka, ki je svojo poklicno pot začel kot imam v kozmopolitskem Izmirju šestdesetih let prejšnjega stoletja – eni glavnih utrdb kemalističnega sekularizma – s pogovorom o Bogu in veri v mestnih kavarnah in lokandah (zelo inovativna zamisel za Turčijo tistega obdobja). Gülen je nasprotoval toku slepega poslušanja države, ki je islam uporabljala za lastne namene, in začel z določenim načinom sentimentalnega pridiganja, ki se je dotaknil preprostih “črnih” Turkov v Anatoliji in jih ganil. Izraz “graditelj mostov” ima veliko opraviti z razpokami in prepadi, ki prečijo državo Anatolijo proti obali, podeželske Turke proti meščanom, vernike proti sekularistom.
Še bolj zanimivo pri življenju in delu Fethullaha Gülena pa je, da je njegovo prizadevanje za gradnjo mostov čez razlike in prepade, med različnimi ljudmi in idejami, v 90. letih dobilo novo, nepričakovano mednarodno razsežnost, ki je privedla do širjenja Hizmeta in ustanovitve več sto izobraževalnih ustanov v Srednji Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Vse te ustanove so izhajale iz te miselnosti – še enkrat – združevanja, povezovanja, premoščanja razlik med islamsko moralo in zahodno racionalnostjo, med vero in znanostjo. In uspeh poskusa, ko se v teh šolah, centrih za usposabljanje in univerzah izobražuje na tisoče mladih fantov in deklet po vsem svetu, je dokaz, da je prav takšna vrsta izobraževanja potrebna.
Po regionalnem, nacionalnem in mednarodnem je sledila četrta stopnja Gülenove metamorfoze: univerzalna. In prav na tem terenu je Gülen poskušal zgladiti očitne razlike med različnimi verskimi tradicijami in med različnimi ideološkimi nagnjenji do vere. In spet se je pojavila potreba po prav takšnem pristopu. Gülen je postal prvi muslimanski verski voditelj, ki je obsodil 11. september, teroristično nasilje v imenu islama ter vse vrste verskega ekstremizma in radikalizma. Bil je tudi prvi, ki je sprožil islamske platforme za medverski dialog in pokazal duh muslimanskega pacifizma, ki je bil v tistih časih tako zelo potreben.
Ne bom se spuščal v vprašanje “odnosov” Fethullaha Gülena z Erdoganom, o katerih se veliko govori. Na tem mestu bi lahko le opozorili, da je slednji, nesposobnež iz Kasimpaşe, uspel predvideti in izkoristiti vrzeli zahodnega liberalnega modela – izvajal je strategijo prevzemanja oblasti in odstranjevanja vseh svojih nasprotnikov.
Izobraževanje, podjetništvo, demokracija, napredek, dialog, strpnost, empatija – vsi ti “zahodni” pojmi so v Gülenovem delu dobili izrazito turško in islamsko auro. In to je po mojem mnenju njegov največji uspeh, njegov najbolj osupljiv dosežek: da mu je uspelo regionalno in aktualno spremeniti v nacionalno, nacionalno v mednarodno in mednarodno v univerzalno. In v svojem življenju je “zahodni”, prijazni, strpni in do vsega odprt islam obarval s turškimi odtenki.
