Svetovni dan hidžaba obeležujemo 1. februarja
Danes praznujemo svetovni dan hidžaba. Hidžab je naglavno pokrivalo, ki ga po vsem svetu nosijo muslimanske ženske. V diskurzu o naglavnih rutah in šalih so vedno prisotna vprašanja svobodne izbire, dostojanstva in spoštovanja različnosti. Hidžab za številne ženske po svetu ni le kos oblačila, temveč izraz vere, identitete in osebne poti. Vsaka zgodba je drugačna, vsaka odločitev osebna.
Ob svetovnem dnevu hidžaba smo se odločili deliti zgodbe petih žensk, muslimank, ki se s svojim naglavnim pokrivalom počutijo opolnomočene. Prispevek delimo v duhu medverskega dialoga.
Verjamemo, da ta dan v slovenskem prostoru ponuja priložnost za razmislek o sprejemanju, razumevanju in sobivanju v raznoliki družbi. Odprt dialog, poslušanje izkušenj drugih in spoštovanje verske svobode so temelj vključujoče skupnosti, v kateri ima vsakdo pravico biti to, kar je.
Vabimo vas k branju 5 pričevanj žensk iz različnih kulturnih okolij in z različnimi zgodbami.
Azra
O hidžabu se mi je najprej sanjalo dve leti. Še vedno se prijetno naježim, ko se spomnim na to. Prihajam iz slovensko-črnogorske družine, a vseeno je bil odnos do pokritosti pri mojih črnogorskih sorodnikih zelo odklonilen. Pokrila sem se leta 2007, stara sem bila 30 let.
Na poseben dogodek ob kurban bajramu sem si prvič nadela ruto. Moja prijateljica iz Turčije, ki me je učila o islamu, je ob pogledu name s hidžabom začela jokati od sreče. Od takrat rute nisem več dala dol.
Medtem ko sem z možem in otroki 6 let bivala v Turčiji, sem nosila ruto kot Turkinje. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem opazila, da se je ozračje zelo spremenilo. Izkusila sem zelo negativne reakcije in konfrontacije. Priznati moram, da sem posledično spremenila svoj stil, z ruto se pokrijem drugače.
Hidžab ni le simbol islama, zame predstavlja vero v mojega Boga. Predstavlja osnovne vrednote in mojo predanost Bogu.
Svojima hčerkama prepuščam izbiro. Ko sta odraščali v Turčiji, sem si seveda želela, da bi se pokrili. V Sloveniji v trenutni situaciji je težko. Doma vedno poudarjamo pomen vrednot, vsak dan sem ponosna nanju zaradi odločitev, ki jih že sprejemata.
Večkrat sem občutila, da me ljudje na karierni poti ne dojemajo skozi hidžab. Tudi na roditeljskem sestanku imam pozitivne odzive, izvoljena sem bila za predsednico razreda. Moj nastop, govor in poslušanje prepričajo ljudi. Moč mi dajejo tudi moji otroci. Moj najstarejši sin me na ulici drži za roko, me objame. On in moji hčerki mi dajejo pogum.
Verjamem, da bi se veliko več muslimanskih žensk pokrilo, če ne bi čutile pritiska družbe, družine in kariernih krogov. Želim si, da bi v slovenskih krogih pokrito žensko dojemali kot dobrega človeka, ki je na svoji poti k bogu.
Sally
Zelo sem vesela, da lahko delim svojo zgodbo. To ni lahka tema, predvsem v Sloveniji, kjer večinoma govorimo o nekih negativnih izkušnjah. Odraščala sem v Egiptu, kjer ni diskriminiranja in ni bilo prisile, vsaj v moji družini tega nisem občutila. Moja mama si je nadela hidžab, ko je bila stara več kot 40 let. Jaz sem ga želela začeti nositi v srednji šoli, ampak mi je mama rekla, da morda nisem pripravljena. Svetovala mi je, naj še malo počakam, čeprav sem ji povedala, da čutim, da bi ga rada nadela.
Tako sem s hidžabom začela na fakulteti, spomnim se, da je bil prvi dan ramadana. Imela sem veliko prijateljic, ki so prav tako nosile rute, in veliko takšnih, ki je niso nosile. V Egiptu hidžab ni težka odločitev, ker ni pritiska družbe. Prav tako je vredno omeniti, da so javni prostori prirejeni za ženske, ki so pokrite: plaže za ženske, telovadnice in fitnesi s termini za ženske …
Hidžab zame ne predstavlja bremena. Postal je del moje identitete. Ko sem se z možem in otroki preselila v Slovenijo, sem bila deležna veliko komentarjev: »Zakaj ne snameš rute, zdaj ko si v Evropi?«
Ob teh vprašanjih me zaboli, ker vidim zmoto ljudi, ki verjamejo, da smo muslimanke prisiljene v to. Kljub vsem izzivom, ki jih imam tukaj s hidžabom, se še vedno čutim opolnomočeno.
Čeprav bi lahko govorila o številnih reakcijah ali vsaj strmenju, ki ga sem ga opazila na začetku na slovenskih ulicah, s ponosom opažam, da mi hidžab prinaša tudi pozitivne interakcije. Z drugimi muslimankami se pozdravimo z nasmeškom, včasih prejmem pozdrav »ramadan mubarak,« in to me res veseli.
Moj stil pri hidžabu se je od najstniških let v Egiptu seveda precej spremenil. V Egiptu sem si ga zavezovala na tradicionalen egiptovski način, nato nekaj let v Dubaju spet drugače, prav tako zdaj v Sloveniji.
Imam dve hčerki. Ker sem imela jaz svobodo izbire, ko sem odraščala, verjamem, da mora tako veljati za vsako dekle in žensko. Hidžab ni le kos blaga. Je velika odgovornost in zanjo moraš biti dovolj močan. Moji hčerki bosta vedno imeli svobodo sprejeti to odločitev sami. Hidžab pride v paketu z drugimi občutji in vero, kar moraš res začutiti. To je posebna vez z Bogom. Ko si pripravljena na ta korak, je vse mogoče. Odločitev za hidžab ne sme biti pod prisilo. Moji hčerki imata in bosta imeli mojo popolno podporo pri katerikoli odločitvi.
Seda
Pri 12. letih sem začela nositi hidžab. Sošolke so prav tako nosile hidžab in bilo mi je všeč. Dobro sem se počutila in zato sem začela nositi ruto. Z mamo sem šla nakupovat raznobarvne rute. Vsak dan sem nosila drugo barvo. Hidžab je del moje turške in muslimanske identitete.
Danes sem mama dvema hčerkama, zato nimam več toliko časa za modo. Nimam več veliko vzorcev, ampak se s hidžabom še vedno dobro počutim. Z manj izstopajočimi barvami tudi nočem vzbujati toliko pozornosti. Nikoli nimam »bad hair day.« Ni mi treba zapravljati časa za pričeske, da bi impresionirala druge, a še vedno se lahko počutim udobno in urejeno. To ne pomeni, da si ne vzamem časa zase. Z napornim tempom, ki ga imam z otroki in službo, s hidžabom prihranim čas in poskrbim za svoje udobje.
Verjamem, da mojima hčerkama ne bo lahko začeti nositi hidžab tukaj v Sloveniji. Mogoče, ko bosta starejši. To bo njuna izbira. Vse, kar lahko naredim, je, da postavim zgled.
Vesela sem, da lahko delim svojo zgodbo ob svetovnem dnevu hidžaba.
Nesrin
Prvič sem hidžab nadela pri 16 letih. Pred tem sem si že več let želela nositi ruto. Čutila sem, da bi se tako lahko približala Bogu. Nimam sester, za zgled sem imela samo svojo mamo. Družina me nikoli ni silila k hidžabu. Veliko mojih tet ga na primer ni nosilo.
V zadnjem letniku fakultete je nastopila prepoved hidžaba v akademskih prostorih in vseh javnih vladnih prostorih. Sprejela sem odločitev, da nosim hidžab povsod, razen na predavanjih na fakulteti. Ko sem diplomirala, sem še vedno čutila pritisk celo v zasebnih podjetjih zaradi političnih pritiskov glede nošnje hidžaba. Nekaj let tako nisem nosila rute.
Poročila sem se z moškim, ki je vedel, da si želim nositi ruto. Izbrala sem partnerja, s katerim deliva iste vrednote in vero v Boga.
Po nekaj letih sem našla službo, kjer tega pritiska ni bilo in od takrat rute nisem več snela.
Nošnja hidžaba je moja pot. Včasih to čutim kot večji izziv zaradi pritiska družbe tako v Sloveniji kot v Turčiji. Čeprav izbira, da nosim hidžab, ni lahka, to počnem zaradi svoje vere v Boga.
Ko se doma urejam in pripravljam za ven, rada izbiram barvne kombinacije. Vedno premislim o komplementarnih barvah in uživam pri izbiri celotnega outfita. Kot vsaka ženska se rada počutim urejeno in ko nosim izbrane barve, te vplivajo na moje počutje. Rada se počutim lepo.
Marliza
Hidžab sem si prvič nadela med svojim prvim romanjem v Meko (hadž), ko sem bila stara 30 let. S sestro sva skupaj odšli na hadž. Na pot in obrede, ki so nas čakali, sva se pripravljali, a ko sem v Mini in na gori Arafat zagledala neizmerno množico zbranih muslimanov, sem bila resnično brez besed. Pred menoj so se razprostirali romarji, kolikor je segel pogled, in ob tem prizoru sem začutila globoko ponižnost.
Potem ko sem se vrnila v Malezijo, nekaj tednov spet nisem nosila hidžaba, vendar sem se počutila drugače. Med romanjem sem se s hidžabom počutila dobro, bil je del mene. V Maleziji sem postopoma spoznala, da sem doživela duhovno preobrazbo.
Takrat se je moje duhovno potovanje zares začelo in začela sem nositi hidžab. Kot rojeni muslimani smo se o islamu učili že v otroštvu v šoli, vendar sem kot odrasla želela svoje znanje o islamu poglobiti in obogatiti. Ponovno sem se vpisala na študij in opravila diplomo ter magistrski študij islamskih študij.
Danes čutim, da je hidžab del mene. Nedavno sem se s svojim slovenskim možem in hčerko preselila v Slovenijo. Moževa sestra, ki ni muslimanka, me je vprašala, ali bom zdaj v Sloveniji snela ruto, saj nisem več v Maleziji. Nasmehnila sem se in ji razložila, da hidžaba ne nosim zaradi drugih ljudi, temveč zaradi Boga.
Ko kupujem rute in šale, razmišljam o tem, kako se bodo ujemale z mojimi oblačili. Skozi leta se je moj način nošenja hidžaba spreminjal. Lahko rečem, da sem preizkušala različne sloge, vzorce, materiale in debeline rut. Hidžab je hkrati prvi in zadnji korak pri oblikovanju moje celostne podobe skupaj z oblačili, čevlji in dodatki. Izbira barv in vzorcev zagotovo vpliva na to, kako se počutim, in to tudi odraža.
Dodala bi še, da je hidžab osebna stvar. Gre za osebno potovanje, ki te spremlja povsod. Ne bi smeli soditi drugih in njihovih duhovnih poti, na primer kadar nekatere dekleta ali ženske hidžab snamejo. Verjamem, da o tem lahko presoja samo Bog. Vedno si moramo prizadevati, da sledimo islamu, kot nas je vodil in usmerjal prerok Mohamed (mir z njim), ter ostajamo trdni v svoji veri.
Moja hči me večkrat pohvali, kako lepo izgledam. Veselijo me tudi pohvale drugih ljudi, včasih iz radovednosti glede tega, kakšni so moji lasje. Za svojo hčer si želim, da bi sledila svoji lastni duhovni poti. Verjamem, da bo naletela na svoje izzive. Ali bo nosila hidžab, bo njena odločitev.
Izpovedi je za Društvo MKD zbrala in uredila Miša Bitenc Hernčič.
